Da, že dolgo je tega, kar sem bil nazadnje aktiven. Na tem blogu. Seveda. Kriva ni lenoba. Prav nasprotno. Dovolite, da razložim.
Kot sem že zapisal, pisanje tega bloga je moje učno obdobje. Pridobljeno znanje bom s pridom uporabil pri projektu, ki je trenutno v polnem zagonu. Posledično mi zmanjkuje časa za vse ostalo. Blog ni edina žrtev. Od zadnje objave sem si nekajkrat rekel, dobro, jutri bom imel čas, da napišem novo objavo. Prišel je jutri, prosti čas je v tem stisnil rep med noge.
Hvaležen sem vam, mojim zvestim in naključnim bralcem, za komentarje. Prav vsak mi je pomagal rasti. Absolutno se še ne poslavljam. Čutil sem le dolžnost, da pojasnim mojo odsotnost. Prej ali slej bom presenetil z novo objavo. Presenečenja so tako sladka. 
P.S. Ob pravem času vam bom predstavil projekt. Vesel bom povratnih informacij z vaše strani. Za sedaj dam na plan le to, da se vleče rdeča nit okoli živali in narave. V duhu varstva in ohranjanja narave in živali, “perse”. Več tedaj, drugič. Gojim namreč strahospoštovanje napram Murphyjevih zakonov.
Želim odgovor na vprašanje, je kup vejevja le kup vejevja ali kup smeti? Je sploh možno kup vejevja smatrati za kup smeti? Če da, potem sprašujem naprej, kateri kriteriji so merodajni? Velikost kupa, ker so med vejevjem “dodatki ali ker ga je nekdo odložil na moje zemljišče? Skratka na tuje in ne na svoje?
Ob moji poti v naravo, ki jo tlačim že nekaj let, stojijo kar pomnim, kupi naloženega zelenja. Biološki odpad. Večinoma vejevje, z dodatki komposta. Nemalokrat so me nanj opozarjale neprijetne vonjave. Registriral sem vse te kupčke in to je bilo to. Bil sem enak večini nas. Hitimo proti končni destinaciji, malenkosti ob poti pustimo v nemar. Čeprav so nijanse tiste, ki ločujejo umetnino od navadne slikarije. (beri naprej…)
Prvi se mi je prikazal sramežljivo. Noga mi je refleksno zastala. Svoj čas smo s starši prehodili domače gozdove podolgem in počez. In iskali jurčke. In lisičke. Pa marele seveda. Da ne pozabim sivke, turke… Vendar so jurčki odnašali zlato medaljo. Vedno. Ti gobji pogoni imajo že dolgo brado. Dolga je pol toliko kot ona Kralja Matjaža. No, manj. Priznam. (beri naprej…)
Sem junkie. Priznam. So obdobja, ko grem spat z mislijo na jutrišnjo dozo. Zbudim se v nov dan. In grem se ga zadet. Če se le da, zjutraj. Tedaj je dan boljši. Seveda pretiravam z odmerki. Takšen sem po naravi. Rabim dozo. Če je ni, me srbi. Šele, ko je postal tek način mojega življenja, sem občutil njegove blagodejne učinke. In bilo je enako kot pri vseh odvisnostih, ko se je zaveš, si že not. Globoko. (beri naprej…)
V Poletu sem 13. septembra prebral članek z naslovom “Alfa in omega. Shaun Ellis - človek volk. V prejšnjem zapisu sem želel objaviti povezavo na članek. Žal ga ne najdem v elektronski obliki. Zato ga predstavljam v posebnem zapisu. Zvezde članka so Shaun Ellis in volkovi. (beri naprej…)
K pisanju me je spodbudil ta članek. Oziroma asociacija, ki se mi je porodila na naslov. Asociacije bi izostala, če si ne bi ogledal Odmevov 10. avgusta. V tej oddaji je nastopil predstavnik rejcev drobnice. Zavzel je stališče, da je dober volk - mrtev volk. Narobe. Menim. (beri naprej…)
Fortuna se je poslovila, nasledila jo bo Kmalu-sto-lista. V primerjavi s predhodnico je v boljšem položaju, saj raste v prijaznejšem okolju. S podplatom čevlja se še ni srečala. Za Fortuno so bila soočenja z njim del vsakdanjika. Fortuna je imela boljšo, naravno kuliso. Kmalu-sto-listina kulisa nudi možnost večje manipulacije.
Danes odpiram knjigo njenih zgodb. Ne glede na to, da je dan deževen in melanholičen, sem prepričan, da je pred njo svetla in markantna prihodnost. Le kaj nam ima za povedati?
Cica je najstarejša. V sorazmerju s človeškimi leti že prava oma. Ljubkovalno jo kličem “Dama”. In “Mici”. Z bivšo punco sva jo našla leta 1996, ko je kot mladič, nedojamajoč prežeče nevarnosti, igrala loterijo s svojim življenjem. Kolovratila je po dokaj prometni cesti. Po poivedovanju pri bližnjih hišah, sva našla njene lastnike. Bili so veseli, ker so jo lahko oddali. V moj rojstni kraj sem jo odpeljal za tem, ko sva se s punco razšla. Odločil sem se jo dati stari mami za družbo. Sprva se je upirala, po krajšem času sta postali nerazdružjivi. Cica je v družini od leta 1999. (beri naprej…)
Sojenice ji niso bile naklonjene. Postavila se je človeku na pot. Žal. Zanjo seveda. Poškodba, ki me je spodbudila k pisanju njene zgodbe, je bila očitno usodna. (beri naprej…)
Želel je biti skakalnica. Žal mu ni bilo usojeno. Krivda ni njegova. Stoji strumno in pokončno. Po načrtih. Skakalno kariero mu je ugrabil človek. Spet ta čudna vrsta. Ki misli, da vlada.
Ko so ga postavljali je najavljal svetlo prihodnost Smučarskega kluba Enotnost. Sedaj je le še opomnik na njegov zaton, ki je sovpadal s propadom 70 metrske Bloudkove lesene skakalnice. Stala je na Galetovem, v Šiški, tik ob Vodnikovi cesti. Stolp so zgradili za skakalnico in je bil prvi del konstrukcije, ki bi nadomestila staro. Do končanja projekta nikoli ni prišlo. Spodnja slika prikazuje podaljšek izteka nekdanje skakalnice, ki se boči nad Vodnikovo cesto.
(beri naprej…)
