Korošica v aprilu

Dan je obetal, zakaj ga ne bi iskoristil. Poplava sonca. Na dogovorjeno ure sem zamudil pol ure. Klasika. Anita oprosti. In hvala, ker mi nisi pridigala. Smer – Korošica. Ker sem bil v dobri družbi mi dolga tura ni predstavljala problema. O, ko bi vedel, da bo dolga pot še daljša.

Jutranji hlad gorske doline je potrdil pravilnost moje izbire, da oblečem hlače z dolgimi hlačnicami. Iz Kamniške bistrice smo se odpravili proti Presedljaju. Ko smo po cca. 2. urah hoje zapustili zavetje gozda se je prikradla, spodbujena z žgočim pomladnim soncem, vročina. Ozračje se je ogrelo, borovci so omamno dehteli. Od presedljaja nas je pot vodila med borovci. Pot ni bila urejena, kar pomeni, da smo se moralii mikastiti z vejami borovcev za napredovanje. Vsak meter je bil težko priborjen. Srečevali smo prve zaplate snega, ki so hitro prešle v snežno odejo. O ti šment. Na toliko snega nisem računal. Anita me je nekaj dni nazaj spraševala ali je koča na Korošici že odprta :D No in naše muke so se s snegom dejansko pričele. Če hribolaziš veš kaj smo imeli na sporedu. Hojo po “jajcih”. Previdno stopanje po snežni odeji, pogrezanje v luknje, reševanje iz njih, pogrezanje … Po treh urah, brez snega “na poti” zmorem pot od Presedljaja do Korošice v uri, smo izmučeni prišli na rob Korošice. Ker je bila le-ta totalno zasnežena (beri meter snega in brez gazi), smo se odločili, da je to zenit naše ture. Okrepčali smo se, martinčkali in počivali. Tu in tam se je slišal škljoc moje kamere.


Čistilec gorskih poti - Korošica

Anita

Čistilec gorskih poti - Korošica

Baloo

Ojstrica

Nazaj grede sem čakal konec snežne odeje. Brez nje je postala pot znosnejša. Kjer se je zaključila ena težava se je pričela druga. Prvič kar me na hribolazenjih spremlja Baloo, je omagal. Vsake toliko časa se je zvrnil po tleh in se dvignil šele po mojem prigovarjanju. Zaradi njega sva na Presedljaju naredila daljši postanek. Resno sem se ubadal s vprašanjem kako spraviti Balooja v dolino, če ne bo mogel več nadaljevati. Izgledal je res katastrofalno. K sreči je bilo tako kot sem upal. Ko smo se spustili v senčno zavetje gozda so se mu pričele moči vračati. Za piko na i se je okopal v tolmunu pod slapom. Bili smo tako rekoč v dolini, do avta smo imeli še streljaj. Pri avtu je Baloo kar padel po tleh.

Že poleti se zaradi težavnosti in dolžine poti po njej ne poda veliko pohodnikov na Korošico. V prej opisanih razmerah jih tod hodi še manj. Smeti nisem našel veliko. Ob prihodu domov sem jih dokumentiral in dal v ustrezen koš za odpadke.

Odpadki

Datum: 3. april 2011
Cilj: Dom na Korošici
Vreme: pretežno sončno
Prevoženih km: 70
Trajanje poti: 11,5 h
Udeleženci: Anita, Babaloo in Baloo
Nabranih smeti: nič-zelo malo-malo-srednje-precej-veliko

  • Share/Bookmark
Juhuhu, spet sem tu.

Je že dolgo tega kar sem se zadrževal tukaj. Odkrival zakonitosti bloganja in pilil svoj slog. Nato sem se poslovil. Med tem je vzcvetelo mnogo cvetov, odpadlo morje preprog listja, sejalo koše veselja in želo polja trpljenja. Od tedaj sem počel to in ono. Tega je bilo več.

No in sedaj sem spet nazaj. Preveč je besed, ki jih želim zapisati in čustev za deliti. Še vedno sem enak, pravi korenjak. Odločen in poskočen. Fokusiran in neoviran. Kot prej, pri meni ljubezen do živali in narave ne pozna mej.

Juhej, grem naprej.

  • Share/Bookmark
Razlaga. Ki ni slovo.

Da, že dolgo je tega, kar sem bil nazadnje aktiven. Na tem blogu. Seveda. Kriva ni lenoba. Prav nasprotno. Dovolite, da razložim.

Kot sem že zapisal, pisanje tega bloga je moje učno obdobje. Pridobljeno znanje bom s pridom uporabil pri projektu, ki je trenutno v polnem zagonu. Posledično mi zmanjkuje časa za vse ostalo. Blog ni edina žrtev. Od zadnje objave sem si nekajkrat rekel, dobro, jutri bom imel čas, da napišem novo objavo. Prišel je jutri, prosti čas je v tem stisnil rep med noge.

Hvaležen sem vam, mojim zvestim in naključnim bralcem, za komentarje. Prav vsak mi je pomagal rasti. Absolutno se še ne poslavljam. Čutil sem le dolžnost, da pojasnim mojo odsotnost. Prej ali slej bom presenetil z novo objavo. Presenečenja so tako sladka. :-)

P.S. Ob pravem času vam bom predstavil projekt. Vesel bom povratnih informacij z vaše strani. Za sedaj dam na plan le to, da se vleče rdeča nit okoli živali in narave. V duhu varstva in ohranjanja narave in živali, “perse”. Več tedaj, drugič. Gojim namreč strahospoštovanje napram Murphyjevih zakonov.

  • Share/Bookmark
Kupček na kupček – smeti?

Želim odgovor na vprašanje, je kup vejevja le kup vejevja ali kup smeti? Je sploh možno kup vejevja smatrati za kup smeti? Če da, potem sprašujem naprej, kateri kriteriji so merodajni? Velikost kupa, ker so med vejevjem “dodatki ali ker ga je nekdo odložil na moje zemljišče? Skratka na tuje in ne na svoje?

Ob moji poti v naravo, ki jo tlačim že nekaj let, stojijo kar pomnim, kupi naloženega zelenja. Biološki odpad. Večinoma vejevje, z dodatki komposta. Nemalokrat so me nanj opozarjale neprijetne vonjave. Registriral sem vse te kupčke in to je bilo to. Bil sem enak večini nas. Hitimo proti končni destinaciji, malenkosti ob poti pustimo v nemar. Čeprav so nijanse tiste, ki ločujejo umetnino od navadne slikarije. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
S tekom si nabiramo kondicijo in – jurčke.

Prvi se mi je prikazal sramežljivo. Noga mi je refleksno zastala. Svoj čas smo s starši prehodili domače gozdove podolgem in počez. In iskali jurčke. In lisičke. Pa marele seveda. Da ne pozabim sivke, turke… Vendar so jurčki odnašali zlato medaljo. Vedno. Ti gobji pogoni imajo že dolgo brado. Dolga je pol toliko kot ona Kralja Matjaža. No, manj. Priznam. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Tekaške proge po Rožniku.

Sem junkie. Priznam. So obdobja, ko grem spat z mislijo na jutrišnjo dozo. Zbudim se v nov dan. In grem se ga zadet. Če se le da, zjutraj. Tedaj je dan boljši. Seveda pretiravam z odmerki. Takšen sem po naravi. Rabim dozo. Če je ni, me srbi. Šele, ko je postal tek način mojega življenja, sem občutil njegove blagodejne učinke. In bilo je enako kot pri vseh odvisnostih, ko se je zaveš, si že not. Globoko. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Volkovi in Shaun Ellis.

V Poletu sem 13. septembra prebral članek z naslovom “Alfa in omega. Shaun Ellis – človek volk. V prejšnjem zapisu sem želel objaviti povezavo na članek. Žal ga ne najdem v elektronski obliki. Zato ga predstavljam v posebnem zapisu. Zvezde članka so Shaun Ellis in volkovi. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Volkovi.

K pisanju me je spodbudil ta članek. Oziroma asociacija, ki se mi je porodila na naslov. Asociacije bi izostala, če si ne bi ogledal Odmevov 10. avgusta. V tej oddaji je nastopil predstavnik rejcev drobnice. Zavzel je stališče, da je dober volk – mrtev volk. Narobe. Menim. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Kmalu-sto-lista. I.

Kmalu-sto-lista.

Fortuna se je poslovila, nasledila jo bo Kmalu-sto-lista.1 V primerjavi s predhodnico je v boljšem položaju, saj raste v prijaznejšem okolju. S podplatom čevlja se še ni srečala. Za Fortuno so bila soočenja z njim del vsakdanjika. Fortuna je imela boljšo, naravno kuliso. Kmalu-sto-listina kulisa nudi možnost večje manipulacije.

Danes odpiram knjigo njenih zgodb. Ne glede na to, da je dan deževen in melanholičen, sem prepričan, da je pred njo svetla in markantna prihodnost. Le kaj nam ima za povedati?

  1. Brez rož ne gre. Niti na blogu. []
  • Share/Bookmark
Štirinožci naše družine.

Mica Cica.

Cica je najstarejša. V sorazmerju s človeškimi leti že prava oma. Ljubkovalno jo kličem “Dama”. In “Mici”. Z bivšo punco sva jo našla leta 1996, ko je kot mladič, nedojamajoč prežeče nevarnosti, igrala loterijo s svojim življenjem. Kolovratila je po dokaj prometni cesti. Po poivedovanju pri bližnjih hišah, sva našla njene lastnike. Bili so veseli, ker so jo lahko oddali. V moj rojstni kraj sem jo odpeljal za tem, ko sva se s punco razšla. Odločil sem se jo dati stari mami za družbo. Sprva se je upirala, po krajšem času sta postali nerazdružjivi. Cica je v družini od leta 1999. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark