Zavetišče za zapuščene živali – Gmajnice I. “Prvo sprehajanje”

Okoli Novega leta 2005 sem prvič, odkar živim v Ljubljani, resno razmišljal, da bi si priskrbel psa. Tehtal sem argumente za in proti. Na koncu ga nisem posvojil. Ne trdim, da so prevagali argumnti proti. Danes vem, da še nisem bil zrel za ta odnos. Tedaj je bila to boljša izbira. Zakaj? Ugrizni v nezrel sadež, pa boš razumel/a.

Darja mi je poslala link za Zavetišče Gmajnice (še danes sem ji hvaležen). Vabijo ljudi, da pridejo sprehajat pse. Bomba. Z enim sprehodom živali narediš dve dobri deli. Zanj in zase. Pes se sprehodi, njegovo veselje se prenese še nate. In sva šla. Prvič skupaj.

Seveda sem združil prijetno s koristnim. Po Gmajnicah sem načrtoval še skok po špecerijo in nato napolnit želodec. Oblekel sem se za v trgovino in na kosilo. Ne za sprehajanje psa. Sem omenil, da je prejšnje dni deževalo? Ker ste kliknili zgornji link, veste, da sva se podala na ljubljansko barje. Blato povsod. Vendar še nisem vedel kaj me čaka.

Prideva. Ker sem prišel sprehajat prvič, sem moral izpolniti formular. Pred tem sem bil vprašan, katerega psa želim sprehajati? Prosil sem za tistega, ki je redka izbira pri ostalih sprehajalcih. Dobil boš Smajlija, so mi rekli. In ga šli iskat. Med vnašanjem podatkov v vprašalnik zaslišim ob nogi sopenje. Pogledam. Mater sem refleksno trznil. Iz oči v oči sva si bila z mešancem pasme pit bull. Saj ni bilo hudega. Le pripravljen nisem bil. Danes trdim, da je Smajli cuker.

Gremo. Povem vam, da večina psov, če je njegov sprehajalec za, teče. Teče kolikor daleč in kako hitro more. Verjetno se želi razgibati za nazaj in narediti zalogo za naprej. Smajli ni bil izjema. Prdstavljajte si napet povodec, na koncu katerega kopljejo štiri tace na vso moč. Pri tem nanašajo name Barje, kot pleskar material na steno. Seveda sem bil ves čas jaz na drugi strani povodca. Ker sem menda bolj rekreativen, je rekla Darja. Mislil sem si svoje. Vendar je bilo zabavno. Take malenkosti me res ne vržejo iz tira. Če sem pri volji, seveda. Dodatni naboj mi je dovajalo Smajlijevo veselje ob tem, ko sva se podila po travniku.Ob vrnitvi smo bili vsi trije dobre volje. Tudi jaz. Kljub novemu ometu na sprednji steni mojega telesa.

Z Darjo sva si ogledala še pse v ostalih boksih. V meni sta se prelivali bolečina in veselje. Pri nekaterih sem začutil kako si želijo gospodarja, pri drugih sem videl, da jim je sedaj boljše. Zavetišče je začasna nastanitev. Pes rabi gospodarja. Svobodo. Da čuti ljubezen. In vrača zvestobo. Kot vsa živa bitja. Podobno je z mačkami iz zavetišča. Če jih že iz takšnih ali drugačnih razlogov ne moremo posvojiti, jim lahko vseeno pomagamo. Da jih sprehajamo. Da jim podarimo naklonjenost in še kaj, vsaj med časom, ki nam/jim je odmerjen za sprehajanje. Verjemite, v očeh jim boste brali hvaležnost. Oči povejo več kot besede. Oči so zrcalo duše.

Še sem se vračal. O tem prihodnjič.

  • Share/Bookmark
 
Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !