V tistih časih si sam izbral psa za sprehajanje. S Smajlijem nisva bila dolgo družabnika. Na potep sem ga peljal le še enkrat, nato se mu je nasmehnila sreča. Bil je posvojen. Sprehajal sem različne pse, ki jih je povezoval skupni imenovalec, rabili so veliko gibanja. Najdlje, več kot pol leta, sva si delila vsak svoj konec povodca z Benđijem. Nato je tudi on odšel lepši prihodnosti nasproti.

S časom so spremenili pravila igre. Sedaj oddajajo pse po vrstnem redu. Na ta način želijo preprečiti, da se sprehajajo le določeni, bolj priljudni psi, ostali pa ostajajo v boksih. V zakup je potrebno vzeti čustveni moment. Hočeš ali ne, te vsaka interakcija z živaljo iz zavetišča gane. Življenjske zgodbe nekaterih so prav presunljive. Čeprav ne rabijo veliko, da so srečne. Zadostujeta čustvena toplina in človeška bližina. Njihovo srečo ne smeš vezati na svojo osebo. Včasih je težko. Pomaga, če se v miru posloviš, ko izveš, da se mu je nasmehnila sreča.

Okolica je kot naročena za sprehajanje psa. Takoj za prvim mostičkom se ti razgali ljubljansko barje in te vabi v svoja nedrja. Nasproti ti prideta bogastvo narave in plašnost živalskega sveta. Skupaj z mojimi štirinožnimi prijatelji sem odkril “zajčkov hrib”- ki ga naseljuje kolonija zajcev, kačji tolmun, “račjo malo šolo”- idealni prostor, kjer račja starša pripravljata svoje mladiče na samostojnost, srnje pešpoti. Podobnih skritih kotičkov je še mnogo.

http://video.google.com/videoplay?docid=6022184511376963165

Zavetišče so postavili na mestu starega kmetijskega posestva, še iz časov ranjke Juge. Kmalu jim bo prišla za sosedo enota policijskih psov, ki se bo preselila iz Podutiške ceste.

Sledi: Zavetišče za zapuščene živali – Gmajnice III. “Divja odlagališča”

P.S. Hvala punci, ki so ji všeč inteligentni fantje.