Ko na Rožniku se kadi, gasilec prihiti. Uvod in zaplet.

Na pogorišču včerajšnjega požara je še tlelo. Tehtal sem, je smiselno poklicati pristojni državni ud ali ne? Končno sem se odločil in poklical OKC. Ampak, tako se je vse skupaj končalo. Začelo se je …

… z dopoldanskim odhodom v Mostec. Že nekaj dni sem med tekom mimo potoka opazoval njegov vse manjši pretok. V četrtek so od, včasih žuborečega in z mlinskimi kolesi dekoriranega potočka, ostale le posamezne mlakuže. Včeraj so se v mlaki pod mostičkom gnetle ribice. Želel sem posneti njihovo agonijo.

Na poti tja sem se spomnil mojega drugega zapisa na blogu. Tedaj mi je bila kamera ideja, danes realnost. Spuščamo se tako niz hriba Baloo, Jaz in Kamera. Zagledam pločevino. V meni se prebudi eko instinkt. Vzamem kamero iz toka, repetiram (priklopim baterijo in snamem zaslonko) in sprožim. Najprej posamezne strele s foto funkcijo, nato še rafale s stiskom petelina za snemanje. Glede na to, da omenjenih posnetkov ne nameravam objaviti v tem zapisu, sem se neprimerno predolgo razpisal na to temo. (Sedaj položite kazalec in sredinec desne roke na vaše desno sence. Oči morajo biti usmerjene ves čas naravnost naprej. S prstoma vršite tenzijo na sence v smeri iz SV v JZ. Vaše oči se naj fokusirajo na prvo črko naslednjega odstavka. Začnite z “Prideva”. Nadaljujte z “tako do nama …”.)

Prideva tako do nama ljubega potočka. Sem omenil, da so naju pri tretjem hrastu, po tem, ko sva zavila levo na asvaltno potko, napadli indijanci iz rodu Klopi? Ne. Potem verjetno tudi ne veste, da sva pred tem opazovala manekenko Kuno, ki se je podala ropat ptičje zalege po drevesnih krošnjah. Prideva torej do potočka in o groza. O groza drugič. Druga groza, ker bom prvo razložil v enem naslednjih zapisov.

Nazaj grede sem želel posneti pogorišča na Šišenskem hribu. Letošnje leto ima določena sušna obdobja. Zima je že bila takšna. Pozimi je, zaradi suše in verjetno po nemarnem odvrženega ogorka, 2x gorelo. V zadnjem mesecu dni je ob manjši potki zagorelo 2x. Vsa pogorišča so skoncentrirana v bližini gostilne v Mostecu. Prepričan sem, da je vzrok vseh požarov odvržen cigaretni ogorek. Menil sem, da se je vsa akcija današnjega dne končala. Ko…

… oK. Včeraj sva tekla po isti potki in naletela na novo, pravkar pogašeno, pogorišče. Kako vem, da je bilo pravkar pogašeno? Na potki so bili opazni curki vode. V vročini današnjih dni se njena sled dolgo ne obdrži. (Hvala vsem detektivkam v knjižni in video obliki, ki ste me učile). Danes sem zavohal dim, še preden sva prišla do pogorišča.  Sumil sem na novo pogorišče. Ampak ne, dim se je vil na starem. Seveda sem ga, kot vsak pravi kamera revolveraš, najprej posnel. Nato sem začel razmišljati točno tako kot tip v drugem stavku tega zapisa. Sledi repriza tretjega stavka. In nato, človek akcija. Pravi Hollywood.

Nadaljevanje sledi čez uro, dve, tri, … pusti se presenetiti.

  • Share/Bookmark
 
01
daraya
24.07.2007 07:45

torej… si gasil, ali nisi? ;-)

02
29.07.2007 13:10

S’m.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !