Arhiv za Avgust, 2007
Baloo je bil spet napaden.

Zgodilo se je skoraj na istem mestu kot zadnjič. Tudi pes je bil isti. Ja seveda, situacija je bila identična. Z Baloojem sva tekla navzdol po hribu. Psa sem zagledal prej kot ob prvem incidentu. Razdalja med nami je bila daljša, kar pa ni zaleglo kaj prida. Pes se je spet pognal v naju dva. V bistvu v Balooja. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Stolp.

Odkar sem ga prvič zagledal se sprašujem, kdo ga je postavil tja? So njegovi graditelji Obri, Avari, mogoče Slovani? Lahko bi bil iz časov turških vpadov. Lepo vidne so strelne line. Bil je del tabora. Obzidje so Turki med napadom porušili, zadnji branilci z živino so se zatekli v stolp. Meso so pojedli, olje so zavreli in z njim polivali brkate napadalce, v kože so se zavili, če jih je zazeblo. Tudi kosti so uporabili. So preživeli? (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Baloo je bil napaden.

Baloo

Prišlo je, kar je imelo za priti. Prej ali slej. Upal sem le, da se ne bo končalo krvavo. V mislih sem vedno znova obnavljal scenarij, v katerem bom pograbil tujega psa in ga pridržal do prihoda njegovega lastnika. Realnost je bila drugačna.

Tekla sva v desni, nepregleden zavoj. Naenkrat sva stala pred rotvajlerjem.

Rotvajler 

Nepripetim. Zgodilo se je bliskovito. Vse sekvence sem zložil v vrstni red šele po dogodku. Sam sem odreagiral refleksno. Balooja sem povlekel zase. Tako, da se napad ni zgodil frontalno. Rotvajlerja je odneslo mimo, Balooja je stisnil za zadnji del hrbta in povlekel za sabo. V tem sem jaz mojega povlekel vstran. Rotvajler je ponovno napadel, tokrat se je zagnal v vrat. Siromaka je stisnil ob drevo. Nekako se mu je uspelo rešiti, sam sem ga spet povlekel vstran. V tem je že pritekel lastnik rotvajlerja in ga zadržal. Opravičeval se mi je. Videl sem, da mu je žal. Kaj sem rekel? “Je že v redu. Se zgodi.” Ko me je vprašal ali je Baloo ranjen, sem odvrnil, po tem, ko sem ga pregledal, da jo je odnesel z rano na duši. K sreči.

Priznam. Bil sem prizanesljiv do lastnika. Jaz, ki vedno znova povdarjam, da nikoli ni krivda psa, če je napadel, ampak lastnika. Tako kot držijo otroci ogledalo svojim staršem, so psi odraz svojih lastnikov. Vendar je v tem primeru drugače. Tega lastnika psa poznam. Psa ima natreniranega, da ne “štarta” takoj ampak počaka povelje lastnika. Baloo in omenjeni pes imata zgodovino. Pogosto se srečujemo. Enkrat je že prišlo do podobne situacije, vendar so bile vloge zamenjane. Baloo je pač radoveden. Imel sem ga spuščenega. Nekaj metrov pred nama je zagledal psa. Taistega rotvajlerja. Nepripetega. Ki ga je lastnik k sreči pravočasno ujel in pripel. Rotvajler je nato renčal in lajal na Balooja. Baloo se pa ni dal. Njegova radovednost se je pretvorila v jezo. Vrtel se je okoli rotvajlerja in lastnika ter ju vseke toliko časa oblajal. Tudi vanju se je zagnal. Kar nekaj časa sem rabil, da sem ga ujel. Včerajšnji napad rotvajlerja je bil splet okoliščin. Do sedaj smo se večkrat srečali, vedno se je ustavil in počakal lastnika, da ga primer. Tokrat sva mu prišla očitno preblizu in se je počutil izzvanega.

Zaradi tega in pripetljaja v hribih, ko je lovil srno, ki mu je križala vidno polje, ga več ne spupščam. No, če sem iskren, nekaj dni nazaj sem ga spet. Za nekaj časa. Če pa je tako srečen, ko je spuščen. Tudi agresiven ni. Njegov največji problem in moj seveda, je njegova volčja kri. Ima izrazito razvit lovski in krdelni nagon. Ko zagleda plen ga mora loviti. Jaz zanj ne obstajam. Ubijanje mu ni prioriteta. Nekoč je stekel proti mački, ki jo je zagledal. Pritekel je do mačke. Ta ni stekla. Zaradi tega jo je le povohal in šel naprej.

Želim zapisati naslednje. Lastniki psom zagovarjamo svojega psa. Vedno bomo našli opravičilo zakaj se je kakšna “neprijetnost” zgodila. Za nas nikoli ni incident tako zelo neprijeten kot za morebiti drugo vpleteno osebo. Ki je bila sama žrtev napada našega psa ali je bila žrtev njen pes. Kljub temu, da so mi v otroštvu govorili, da je strah od znotraj votel, zunaj ga pa ni, je strah realen. Takšen ali drugačen. Razvije se lahko v fobijo. Zato ponavljam, za svoje pse smo odgovorni mi, njihovi lastniki. Raje preventiva, kot kurativa. Midva z Baloojem nisva izjema. Se razume. Kaj pa če…? Nič kaj pa.

  • Share/Bookmark
Voda življenje daje – in jemlje.

Po oknu mi v umirjenem ritmu škrebljajo dežne kaplje. Dežja je v izobilju. Se še spomnite suše, kakšna dva meseca nazaj? Tedaj je potok v Mostecu opazno izgubljal svoj vodni potencial.

Kje so časi, ko je otrokom nudil veselje in so v njegovem koritu postavljali mlinska kolesa. Dolgo časa je samevalo eno kolo, čez čas sta se mu pridružili še dve. Mlinska kolesa so izginila. Potok je, po sili razmer začel pešati. Iz iskrivega, žuborečega tekočega veselja so nastale večje mlake, povezane z ozkim vodnim tokom.

Iz mladosti se spomnim čudovitih dokumentarcev o Afriki, ki so prikazovali ciklus življenja, ki ga je generirala voda. Bila je popolna vladarka. Odločala je o življenju in smrti. Za večino živali je pomenilo pomanjkanje vode agonijo, za manjšino gostijo. Spomnim se nazornih prikazov rek, kako se spreminjajo v mlakuže, katere na koncu presahnejo. Vse naokrog dominira od vročine izsušeno in razpokano rečno blato. V poslednjih vodostajih se drenjajo ribe. Hlastajo za tisto esenco kisika, ki se še nahaja v vodi. Tudi, če ne končajo kot obrok, je njihova sreča opoteča. Obsojene so na neizbežno. Preostale se spremenijo v – prah. “Prah si in v prah se povrneš.”

Odločil sem se, še sam zabeležiti agonijo rib v potoku. Dokumentirati njihov boj z naravo. Bo enako kruta kot v Afriki? Dvomil sem. Verjel sem, da se bo pred izsušitvijo nebo milostno izjokalo.1

Pričakala me je žalostna podoba. Oglejte si jo sami.

http://video.google.com/videoplay?docid=5274765055922201004

Ribe so dočakale svoj tragični konec.

Sem omenil, da imam rad srečne konce? Sem? No potem veste kako se bo končal moj zapis. S posnetkom, ki bi se moral imenovati “Ples metuljev”. Pa se ne. Kvečjemu “Sedeča metulja”. Med tem, ko sem se trudil, da ju ujamem v kader, sem pričel verjeti v višje inteligentne sposobnosti metuljev. Namreč. Ko sem dvignil kamero sta se vsedla, vsak na svojo stran. Ko sem jo spustil, sta zaplesala. Sta plesala z mano? Čez čas sem obupal. Pametnejši popusti :-) .

http://video.google.com/videoplay?docid=3819986924486487122
  1. Tako zelo so mi pri srcu Happy End-i []
  • Share/Bookmark
Volkove bodo še pobijali. – Odgovor.
YouTube slika preogleda

Odgovor na zapis.

Odgovore sem iskal na različnih koncih. Nekaj sem jih že prejel, nekaj jih še čakam. Izvedel sem naslednje. Pri zadnjem izrednem odstrelu se volkovom ni postavilo v bran nobeno društvo, ne posameznik. Vsaj uradno ne. Na Ministrstvu za okolje in prostor sem govoril s tajnico g. Kastelica, ki je odgovoren za pripravo državne strategije glede volka. Žal je gospod do ponedeljka na dopustu. Odprti so za predloge in pobude. Je pa smiselno, da se posamezniki s svojimi predlogi pridružimo društvom. S tem pridobijo argumenti na “teži”.

  • Share/Bookmark
Volkove bodo še pobijali.

V včerajšnjih Odmevih je tekla debata o ponovnem, že šestem izrednem odstrelu volkov. Z izrednimi odstreli v tem letu, se želijo približati številki 15. pobitih volkov. Z odstrelom se načeloma strinja tudi stroka.

Mati in otroci.

Pričakujem, da se bo pripravila strategija na državni ravni glede volčje populacije in sobivanja s človekom. V strategiji se mora v enaki meri upoštevati tako pravice volkov kot pravice rejcev drobnice. Strinjam se s predstavnikom lovcev, ki je označil trenutni izredni odstrel za nehuman, saj je obdovje, ko imajo volkulje mladiče. Lovec težko opredeli ali je volk, katerega želi ustreliti, samec ali samica. Pri odstrelu samice, ki ima mladiče, bo povzročeno dodatno trpljenje.

Prepričan sem, da rejci drobnice naredijo premalo, da bi zavarovali svoje črede. Gibljejo se po liniji najmanjšega odpora. Najlažje je za vse krivice obtožiti volkove. Na žalost je tako, da volkovi ne morejo povzdigniti glasu sebi v bran.

  • Share/Bookmark
Fortuna “II”.

Fortuna in Baloo.Še stoji. In raste. Vem, da je hčerka mogočnega gabra. Njena višina pa mi je še vedno enigma. Uradno. Neuradno seveda vem. Vendar iščem primeren višinomer, da bom lahko njeno višino predstavil v vizualni obliki. Do sedaj uporabljeni metri so se izkazali za neprimerne. Na posnetku ni bilo moč jasno razbrati merskih enot. Vendar, brez skrbi. Tudi to se bo uredilo.

Črnobela Fortuna.

Pogled na Fortuno iz letala.

  • Share/Bookmark
Predstavljam vam Fortuno. Drevo Fortuno.

Bila je zlomljena. Ranjena. Bolj košata polovica ji je manjkala. Le ta je bila odlomljena. Ležala je, že posušena, brez življenja, nedaleč vstran. Odločil sem se spremljati njen razvoj. Njeno rast.1 (beri naprej…)

  1. Objave bodo tedenske. Dan objave bo variiral od ponedeljka do srede []
  • Share/Bookmark