S tekom si nabiramo kondicijo in – jurčke.

Prvi se mi je prikazal sramežljivo. Noga mi je refleksno zastala. Svoj čas smo s starši prehodili domače gozdove podolgem in počez. In iskali jurčke. In lisičke. Pa marele seveda. Da ne pozabim sivke, turke… Vendar so jurčki odnašali zlato medaljo. Vedno. Ti gobji pogoni imajo že dolgo brado. Dolga je pol toliko kot ona Kralja Matjaža. No, manj. Priznam.

Tečem tako po ljubljanskem hribu. Noga mi klecne. Telo zastane. Pogled je fokusiran. Sproži se gobarski refleks. Gob nisem nabiral že tooooliko let, izbrisal sem jih iz spomina, a glej ga zlomka, zadostuje jurček “mezinček” in v meni se zbudi gobji predator. Gledam tako tega sramežljivca kot, da bi ne vedel kaj početi z njim. Stegnem roko, ga odtrgam in ponesem k nosu. Hmmmmmm, jurček.

Nisem vedel kaj početi z njim.1 Ampak le za hip. Z vsakim pretečenim metrom sem se bolj veselil najdbe. In spreminjal osebnost. Tekaška duša je še ostala, a zavladala ji je gobarska obsesija. Je popolnoma neškodljiva, razumljiva gobarskim zanesenjakom, v naključnem opazovalcu pa poraja dvome o psihični stabilnosti opazovanega. Moj, bolj ali manj, enakomeren tek se je spremenil v sunkovita zaviranja s prikloni, počepi, nagibi glave. Če je bilo potrebno, sem še pobezal proti sumljivemu kupčku, ki bi lahko bil jurček. Pa ni bil. Nikoli. Vsi, ki sem jih nabral, so našli mene. To pomeni, da so me šprknili v nos.

Tudi, če sem se te gobarske obsesije zavedal, si nisem mogel pomagati. Šele, ko sem prišel domov, odložil jurčka/e in si vzel 5 minut zase, me je minilo. Saj ne, da se ne bi veselil najdene gobe. Problem je bil, kaj početi z njo. In v večini primerov ni prišla sama. Tečti s polnimi rokami gob ni preveč priročno. Motijo ritem. Fizični in psihični. Včasih sem namerno tekel po drugi progi, le da sem se izognil “gobjemu placu”. Drugič sem gledal vstran od najdišč. Včasih je pomagalo. Ampak le dokler ga nisem ugledal. Potem pa spet metamorfoza. Gobji predator. Tek, ustavljanje, počep, fokusiranje pogleda, … Psihopatska nagnjenja. A le za neposvečene. Gobarska duša, ki to bere, me razume. Privošči ali celo zavida mojo bero.

Povdariti moram, da sem vse jurčke našel med tekom. Nikoli med sprehajanjem. In vedno, ko sem tekel navkreber. Le zadnjega sem ugledal med tekom navzdol. Vendar je bil na idealni poziciji za štop. Nastavil se je v zavoju, na koncu dolge ravnine. S svojim belim trebuhom mi je kar skakal v oči. Fotografije jurčkov si sledijo po vrstnem redu kot sem jih našel. Na posamezni fotografiji se nahajajo v skupinah, ki so se vrnile z mano s posameznega teka. Največ jih je bilo 8 v eni rundi. Prvega sem našel v začetku maja, zadnjega enkrat julija. Žal vseh nisem ovekovečil.

Jurček.

Jurčki.

Jurček.

Jurček.

P.S. Najdeval sem jih šele od letos naprej. Od kar teče Baloo z mano. Torej pes ni medij le za lažji kontakt z nežnejšim spolom.

  1. Ni bila ta prava scena. Igral sem v drugem filmu. []
  • Share/Bookmark
 
Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !