
Prišlo je, kar je imelo za priti. Prej ali slej. Upal sem le, da se ne bo končalo krvavo. V mislih sem vedno znova obnavljal scenarij, v katerem bom pograbil tujega psa in ga pridržal do prihoda njegovega lastnika. Realnost je bila drugačna.
Tekla sva v desni, nepregleden zavoj. Naenkrat sva stala pred rotvajlerjem.
Nepripetim. Zgodilo se je bliskovito. Vse sekvence sem zložil v vrstni red šele po dogodku. Sam sem odreagiral refleksno. Balooja sem povlekel zase. Tako, da se napad ni zgodil frontalno. Rotvajlerja je odneslo mimo, Balooja je stisnil za zadnji del hrbta in povlekel za sabo. V tem sem jaz mojega povlekel vstran. Rotvajler je ponovno napadel, tokrat se je zagnal v vrat. Siromaka je stisnil ob drevo. Nekako se mu je uspelo rešiti, sam sem ga spet povlekel vstran. V tem je že pritekel lastnik rotvajlerja in ga zadržal. Opravičeval se mi je. Videl sem, da mu je žal. Kaj sem rekel? “Je že v redu. Se zgodi.” Ko me je vprašal ali je Baloo ranjen, sem odvrnil, po tem, ko sem ga pregledal, da jo je odnesel z rano na duši. K sreči.
Priznam. Bil sem prizanesljiv do lastnika. Jaz, ki vedno znova povdarjam, da nikoli ni krivda psa, če je napadel, ampak lastnika. Tako kot držijo otroci ogledalo svojim staršem, so psi odraz svojih lastnikov. Vendar je v tem primeru drugače. Tega lastnika psa poznam. Psa ima natreniranega, da ne “štarta” takoj ampak počaka povelje lastnika. Baloo in omenjeni pes imata zgodovino. Pogosto se srečujemo. Enkrat je že prišlo do podobne situacije, vendar so bile vloge zamenjane. Baloo je pač radoveden. Imel sem ga spuščenega. Nekaj metrov pred nama je zagledal psa. Taistega rotvajlerja. Nepripetega. Ki ga je lastnik k sreči pravočasno ujel in pripel. Rotvajler je nato renčal in lajal na Balooja. Baloo se pa ni dal. Njegova radovednost se je pretvorila v jezo. Vrtel se je okoli rotvajlerja in lastnika ter ju vseke toliko časa oblajal. Tudi vanju se je zagnal. Kar nekaj časa sem rabil, da sem ga ujel. Včerajšnji napad rotvajlerja je bil splet okoliščin. Do sedaj smo se večkrat srečali, vedno se je ustavil in počakal lastnika, da ga primer. Tokrat sva mu prišla očitno preblizu in se je počutil izzvanega.
Zaradi tega in pripetljaja v hribih, ko je lovil srno, ki mu je križala vidno polje, ga več ne spupščam. No, če sem iskren, nekaj dni nazaj sem ga spet. Za nekaj časa. Če pa je tako srečen, ko je spuščen. Tudi agresiven ni. Njegov največji problem in moj seveda, je njegova volčja kri. Ima izrazito razvit lovski in krdelni nagon. Ko zagleda plen ga mora loviti. Jaz zanj ne obstajam. Ubijanje mu ni prioriteta. Nekoč je stekel proti mački, ki jo je zagledal. Pritekel je do mačke. Ta ni stekla. Zaradi tega jo je le povohal in šel naprej.
Želim zapisati naslednje. Lastniki psom zagovarjamo svojega psa. Vedno bomo našli opravičilo zakaj se je kakšna “neprijetnost” zgodila. Za nas nikoli ni incident tako zelo neprijeten kot za morebiti drugo vpleteno osebo. Ki je bila sama žrtev napada našega psa ali je bila žrtev njen pes. Kljub temu, da so mi v otroštvu govorili, da je strah od znotraj votel, zunaj ga pa ni, je strah realen. Takšen ali drugačen. Razvije se lahko v fobijo. Zato ponavljam, za svoje pse smo odgovorni mi, njihovi lastniki. Raje preventiva, kot kurativa. Midva z Baloojem nisva izjema. Se razume. Kaj pa če…? Nič kaj pa.