Arhiv za kategorijo 'Narava'.
Korošica v aprilu

Dan je obetal, zakaj ga ne bi iskoristil. Poplava sonca. Na dogovorjeno ure sem zamudil pol ure. Klasika. Anita oprosti. In hvala, ker mi nisi pridigala. Smer – Korošica. Ker sem bil v dobri družbi mi dolga tura ni predstavljala problema. O, ko bi vedel, da bo dolga pot še daljša.

Jutranji hlad gorske doline je potrdil pravilnost moje izbire, da oblečem hlače z dolgimi hlačnicami. Iz Kamniške bistrice smo se odpravili proti Presedljaju. Ko smo po cca. 2. urah hoje zapustili zavetje gozda se je prikradla, spodbujena z žgočim pomladnim soncem, vročina. Ozračje se je ogrelo, borovci so omamno dehteli. Od presedljaja nas je pot vodila med borovci. Pot ni bila urejena, kar pomeni, da smo se moralii mikastiti z vejami borovcev za napredovanje. Vsak meter je bil težko priborjen. Srečevali smo prve zaplate snega, ki so hitro prešle v snežno odejo. O ti šment. Na toliko snega nisem računal. Anita me je nekaj dni nazaj spraševala ali je koča na Korošici že odprta :D No in naše muke so se s snegom dejansko pričele. Če hribolaziš veš kaj smo imeli na sporedu. Hojo po “jajcih”. Previdno stopanje po snežni odeji, pogrezanje v luknje, reševanje iz njih, pogrezanje … Po treh urah, brez snega “na poti” zmorem pot od Presedljaja do Korošice v uri, smo izmučeni prišli na rob Korošice. Ker je bila le-ta totalno zasnežena (beri meter snega in brez gazi), smo se odločili, da je to zenit naše ture. Okrepčali smo se, martinčkali in počivali. Tu in tam se je slišal škljoc moje kamere.


Čistilec gorskih poti - Korošica

Anita

Čistilec gorskih poti - Korošica

Baloo

Ojstrica

Nazaj grede sem čakal konec snežne odeje. Brez nje je postala pot znosnejša. Kjer se je zaključila ena težava se je pričela druga. Prvič kar me na hribolazenjih spremlja Baloo, je omagal. Vsake toliko časa se je zvrnil po tleh in se dvignil šele po mojem prigovarjanju. Zaradi njega sva na Presedljaju naredila daljši postanek. Resno sem se ubadal s vprašanjem kako spraviti Balooja v dolino, če ne bo mogel več nadaljevati. Izgledal je res katastrofalno. K sreči je bilo tako kot sem upal. Ko smo se spustili v senčno zavetje gozda so se mu pričele moči vračati. Za piko na i se je okopal v tolmunu pod slapom. Bili smo tako rekoč v dolini, do avta smo imeli še streljaj. Pri avtu je Baloo kar padel po tleh.

Že poleti se zaradi težavnosti in dolžine poti po njej ne poda veliko pohodnikov na Korošico. V prej opisanih razmerah jih tod hodi še manj. Smeti nisem našel veliko. Ob prihodu domov sem jih dokumentiral in dal v ustrezen koš za odpadke.

Odpadki

Datum: 3. april 2011
Cilj: Dom na Korošici
Vreme: pretežno sončno
Prevoženih km: 70
Trajanje poti: 11,5 h
Udeleženci: Anita, Babaloo in Baloo
Nabranih smeti: nič-zelo malo-malo-srednje-precej-veliko

  • Share/Bookmark
Kupček na kupček – smeti?

Želim odgovor na vprašanje, je kup vejevja le kup vejevja ali kup smeti? Je sploh možno kup vejevja smatrati za kup smeti? Če da, potem sprašujem naprej, kateri kriteriji so merodajni? Velikost kupa, ker so med vejevjem “dodatki ali ker ga je nekdo odložil na moje zemljišče? Skratka na tuje in ne na svoje?

Ob moji poti v naravo, ki jo tlačim že nekaj let, stojijo kar pomnim, kupi naloženega zelenja. Biološki odpad. Večinoma vejevje, z dodatki komposta. Nemalokrat so me nanj opozarjale neprijetne vonjave. Registriral sem vse te kupčke in to je bilo to. Bil sem enak večini nas. Hitimo proti končni destinaciji, malenkosti ob poti pustimo v nemar. Čeprav so nijanse tiste, ki ločujejo umetnino od navadne slikarije. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
S tekom si nabiramo kondicijo in – jurčke.

Prvi se mi je prikazal sramežljivo. Noga mi je refleksno zastala. Svoj čas smo s starši prehodili domače gozdove podolgem in počez. In iskali jurčke. In lisičke. Pa marele seveda. Da ne pozabim sivke, turke… Vendar so jurčki odnašali zlato medaljo. Vedno. Ti gobji pogoni imajo že dolgo brado. Dolga je pol toliko kot ona Kralja Matjaža. No, manj. Priznam. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Voda življenje daje – in jemlje.

Po oknu mi v umirjenem ritmu škrebljajo dežne kaplje. Dežja je v izobilju. Se še spomnite suše, kakšna dva meseca nazaj? Tedaj je potok v Mostecu opazno izgubljal svoj vodni potencial.

Kje so časi, ko je otrokom nudil veselje in so v njegovem koritu postavljali mlinska kolesa. Dolgo časa je samevalo eno kolo, čez čas sta se mu pridružili še dve. Mlinska kolesa so izginila. Potok je, po sili razmer začel pešati. Iz iskrivega, žuborečega tekočega veselja so nastale večje mlake, povezane z ozkim vodnim tokom.

Iz mladosti se spomnim čudovitih dokumentarcev o Afriki, ki so prikazovali ciklus življenja, ki ga je generirala voda. Bila je popolna vladarka. Odločala je o življenju in smrti. Za večino živali je pomenilo pomanjkanje vode agonijo, za manjšino gostijo. Spomnim se nazornih prikazov rek, kako se spreminjajo v mlakuže, katere na koncu presahnejo. Vse naokrog dominira od vročine izsušeno in razpokano rečno blato. V poslednjih vodostajih se drenjajo ribe. Hlastajo za tisto esenco kisika, ki se še nahaja v vodi. Tudi, če ne končajo kot obrok, je njihova sreča opoteča. Obsojene so na neizbežno. Preostale se spremenijo v – prah. “Prah si in v prah se povrneš.”

Odločil sem se, še sam zabeležiti agonijo rib v potoku. Dokumentirati njihov boj z naravo. Bo enako kruta kot v Afriki? Dvomil sem. Verjel sem, da se bo pred izsušitvijo nebo milostno izjokalo.1

Pričakala me je žalostna podoba. Oglejte si jo sami.

http://video.google.com/videoplay?docid=5274765055922201004

Ribe so dočakale svoj tragični konec.

Sem omenil, da imam rad srečne konce? Sem? No potem veste kako se bo končal moj zapis. S posnetkom, ki bi se moral imenovati “Ples metuljev”. Pa se ne. Kvečjemu “Sedeča metulja”. Med tem, ko sem se trudil, da ju ujamem v kader, sem pričel verjeti v višje inteligentne sposobnosti metuljev. Namreč. Ko sem dvignil kamero sta se vsedla, vsak na svojo stran. Ko sem jo spustil, sta zaplesala. Sta plesala z mano? Čez čas sem obupal. Pametnejši popusti :-) .

http://video.google.com/videoplay?docid=3819986924486487122
  1. Tako zelo so mi pri srcu Happy End-i []
  • Share/Bookmark
Ko se na Rožniku kadi, gasilec prihiti. Akcija in konec.

Vračam se s prisilnega dopusta, na katerega so me poslali na Blogosu.

Nadaljevanje od prejšnjič.

“Saj se bo že samo pogasilo”, mi je šepetal v levo uho Flegma škrat. “Občutek imam, da se dim vse bolj gosti. V teh vremenskih pogojih lahko hitro iz majčkenega dima nastane velik plamen. Pokliči, naj se za ali proti ukrepanju izrečejo za to usposobljeni”, mi v drugo uho šepeta Skrbni škrat. Strinjal sem se s Skrbnim in poklical OKC. Od tam sem bil prevezan h gasilcem. Razložil sem jim, da se na včerajšnjem pogorišču vije dim. Tlita podrast in odpadlo listje. Operater se je odločil, da pošlje ekipo. Dogovorila sva se, da jih počakam na predvidenem mestu.

http://video.google.com/videoplay?docid=8087734773371082360

(beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Ko na Rožniku se kadi, gasilec prihiti. Uvod in zaplet.

Na pogorišču včerajšnjega požara je še tlelo. Tehtal sem, je smiselno poklicati pristojni državni ud ali ne? Končno sem se odločil in poklical OKC. Ampak, tako se je vse skupaj končalo. Začelo se je … (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Zavetišče za zapuščene živali – Gmajnice III. “Odgovori-predlogi”.

Odgovori:

  • Za planiranje asvaltiranja cest je pristojna občina.
  • Vsak lastnik zemljišča na ljubljanskem barju lahko navozi zemljino do višine 1,5 m. Če želi preseči predpisano višino, mora za dovoljenje zaprositi Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. 1
  • Pisno prijavo divjega odlagališča podamo (ali pokličemo) na te naslove. Po zakonu se morajo odzvati tudi na anonimno prijavo. Lažne prijave se kazensko preganjajo.2

Predlogi:

Strinjam se s Petrom, da je najboljši način preprečevanja divjih odlagališč preventiva. Ki se mora, po mojem mnenju, doseči s primerno visokimi kaznimi in družbeno ozaveščenostjo. Ozaveščanje družbe se prične, kot vemo, pri njenih najmlajših posameznikih. Namen je dosežen, če se ozaveščenost prenaša iz roda v rod.

Kaj pa nam je storiti v vmesnem obdobju? Predlagam “Ekološko policijo”, ki bi skrbela, da bi se za odložene smeti našli krivci in za to odgovarjali. Večino finančnih sredstev za delovanje bi si zagotovili s pomočjo izrečenih denarnih kazni.

http://video.google.com/videoplay?docid=-5171311379907818470
  1. Nihče od odgovornih ne preverja sproti vsebino zemljine, niti ali se je pred zemljino navozila prehdodno še kakšna snov, s vprašljivim poreklom oz. sestavo. Šele po prijavi se odpravijo na teren in preverijo stanje. []
  2. Veliko anonimnih prijav je lažnih. Gre predvsem za namerno “nagajanje”, medsosedske spore, zamere, itd. Zakon pristojne službe obvezuje, da ohranijo ime prijavitelja v tajnosti. []
  • Share/Bookmark
Volkovi – ovce. Volkovi ga vedno nastradajo.

V noči na ponedeljek je krdelo volkov napadlo ovce na planini Hruševici. Katero pot ukrepanja bodo izbrali pristojni organi je bilo za pričakovati. Najlažjo. Najcenejšo. In najbolj krvavo. Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so predlagali odstrel. Čeprav vemo/vedo, da so volkovi le sledili svojemu nagonu. Mi vdiramo v njihov življenski prostor. Vedno znova. Se nihče ne zgane. Saj to je samoumevno. Naj se umaknejo. Ko jim zmanjka poti za umik in če slučajno, na kakršen koli način, posežejo v naš življenjski prostor, so naenkrat zveri, ki jih je potrebno poklati.

Obstajajo kje na svetu primeri dobre prakse, ki nas učijo, da je mogoče sobivanje zveri in človeka? Obstajajo oblike preventive, ki omogočajo, da se lahko drobnica mirno pase, kljub volčjim tropom v bližini? Upam, da prej omenjenega tropa ne čaka enaka usoda, kot reveža na sliki.

Čaka jih takšna usoda.

  • Share/Bookmark
Zavetišče za zapuščene živali – Gmajnice III. “Divja odlagališča”

Ljubljansko barje - tabla, ki bi naj odvračala od odlaganja smeti. Koga le?

Takole “popravljena” tabla ima dvojno sporočilno vrednost. Prepoveduje in hkrati sprašuje kršitelje, komu lažejo, sebi ali nam? Menim, da vsem.

Od kar sem hodil sprehajat pse v zavetišče, sem videval neprijetne podobe. Dobil sem občutek, da prevladuje v določenih ljudeh prepričanje, da je ljubljansko barje namenjeno odlaganju smeti. Vseh mogočih. V oči so me bodli ostanki gradbenih del, hišne smeti, gume, računalniki, monitorji (na kupu je bilo pet-šest računalnikov s tipkovnicami in monitorji), različni sodi, itd. Vedno znova sem se spraševal, kdo so ljudje, ki to počnejo? Se sploh sramujejo svojih dejanj? Kakšno življenje živijo, kako razmišljajo, čustvujejo, kateremu družbenemu sloju pripadajo? Zakaj ne odpeljejo smeti na organizirane deponije? So premalo osveščeni? (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Zavetišče za zapuščene živali – Gmajnice II. “Sprehajanja”

V tistih časih si sam izbral psa za sprehajanje. S Smajlijem nisva bila dolgo družabnika. Na potep sem ga peljal le še enkrat, nato se mu je nasmehnila sreča. Bil je posvojen. Sprehajal sem različne pse, ki jih je povezoval skupni imenovalec, rabili so veliko gibanja. Najdlje, več kot pol leta, sva si delila vsak svoj konec povodca z Benđijem. Nato je tudi on odšel lepši prihodnosti nasproti.

YouTube slika preogleda
(beri naprej…)

  • Share/Bookmark