Arhiv za kategorijo 'Živali'.
Volkovi in Shaun Ellis.

V Poletu sem 13. septembra prebral članek z naslovom “Alfa in omega. Shaun Ellis – človek volk. V prejšnjem zapisu sem želel objaviti povezavo na članek. Žal ga ne najdem v elektronski obliki. Zato ga predstavljam v posebnem zapisu. Zvezde članka so Shaun Ellis in volkovi. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Volkovi.

K pisanju me je spodbudil ta članek. Oziroma asociacija, ki se mi je porodila na naslov. Asociacije bi izostala, če si ne bi ogledal Odmevov 10. avgusta. V tej oddaji je nastopil predstavnik rejcev drobnice. Zavzel je stališče, da je dober volk – mrtev volk. Narobe. Menim. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Štirinožci naše družine.

Mica Cica.

Cica je najstarejša. V sorazmerju s človeškimi leti že prava oma. Ljubkovalno jo kličem “Dama”. In “Mici”. Z bivšo punco sva jo našla leta 1996, ko je kot mladič, nedojamajoč prežeče nevarnosti, igrala loterijo s svojim življenjem. Kolovratila je po dokaj prometni cesti. Po poivedovanju pri bližnjih hišah, sva našla njene lastnike. Bili so veseli, ker so jo lahko oddali. V moj rojstni kraj sem jo odpeljal za tem, ko sva se s punco razšla. Odločil sem se jo dati stari mami za družbo. Sprva se je upirala, po krajšem času sta postali nerazdružjivi. Cica je v družini od leta 1999. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Baloo je bil spet napaden.

Zgodilo se je skoraj na istem mestu kot zadnjič. Tudi pes je bil isti. Ja seveda, situacija je bila identična. Z Baloojem sva tekla navzdol po hribu. Psa sem zagledal prej kot ob prvem incidentu. Razdalja med nami je bila daljša, kar pa ni zaleglo kaj prida. Pes se je spet pognal v naju dva. V bistvu v Balooja. (beri naprej…)

  • Share/Bookmark
Baloo je bil napaden.

Baloo

Prišlo je, kar je imelo za priti. Prej ali slej. Upal sem le, da se ne bo končalo krvavo. V mislih sem vedno znova obnavljal scenarij, v katerem bom pograbil tujega psa in ga pridržal do prihoda njegovega lastnika. Realnost je bila drugačna.

Tekla sva v desni, nepregleden zavoj. Naenkrat sva stala pred rotvajlerjem.

Rotvajler 

Nepripetim. Zgodilo se je bliskovito. Vse sekvence sem zložil v vrstni red šele po dogodku. Sam sem odreagiral refleksno. Balooja sem povlekel zase. Tako, da se napad ni zgodil frontalno. Rotvajlerja je odneslo mimo, Balooja je stisnil za zadnji del hrbta in povlekel za sabo. V tem sem jaz mojega povlekel vstran. Rotvajler je ponovno napadel, tokrat se je zagnal v vrat. Siromaka je stisnil ob drevo. Nekako se mu je uspelo rešiti, sam sem ga spet povlekel vstran. V tem je že pritekel lastnik rotvajlerja in ga zadržal. Opravičeval se mi je. Videl sem, da mu je žal. Kaj sem rekel? “Je že v redu. Se zgodi.” Ko me je vprašal ali je Baloo ranjen, sem odvrnil, po tem, ko sem ga pregledal, da jo je odnesel z rano na duši. K sreči.

Priznam. Bil sem prizanesljiv do lastnika. Jaz, ki vedno znova povdarjam, da nikoli ni krivda psa, če je napadel, ampak lastnika. Tako kot držijo otroci ogledalo svojim staršem, so psi odraz svojih lastnikov. Vendar je v tem primeru drugače. Tega lastnika psa poznam. Psa ima natreniranega, da ne “štarta” takoj ampak počaka povelje lastnika. Baloo in omenjeni pes imata zgodovino. Pogosto se srečujemo. Enkrat je že prišlo do podobne situacije, vendar so bile vloge zamenjane. Baloo je pač radoveden. Imel sem ga spuščenega. Nekaj metrov pred nama je zagledal psa. Taistega rotvajlerja. Nepripetega. Ki ga je lastnik k sreči pravočasno ujel in pripel. Rotvajler je nato renčal in lajal na Balooja. Baloo se pa ni dal. Njegova radovednost se je pretvorila v jezo. Vrtel se je okoli rotvajlerja in lastnika ter ju vseke toliko časa oblajal. Tudi vanju se je zagnal. Kar nekaj časa sem rabil, da sem ga ujel. Včerajšnji napad rotvajlerja je bil splet okoliščin. Do sedaj smo se večkrat srečali, vedno se je ustavil in počakal lastnika, da ga primer. Tokrat sva mu prišla očitno preblizu in se je počutil izzvanega.

Zaradi tega in pripetljaja v hribih, ko je lovil srno, ki mu je križala vidno polje, ga več ne spupščam. No, če sem iskren, nekaj dni nazaj sem ga spet. Za nekaj časa. Če pa je tako srečen, ko je spuščen. Tudi agresiven ni. Njegov največji problem in moj seveda, je njegova volčja kri. Ima izrazito razvit lovski in krdelni nagon. Ko zagleda plen ga mora loviti. Jaz zanj ne obstajam. Ubijanje mu ni prioriteta. Nekoč je stekel proti mački, ki jo je zagledal. Pritekel je do mačke. Ta ni stekla. Zaradi tega jo je le povohal in šel naprej.

Želim zapisati naslednje. Lastniki psom zagovarjamo svojega psa. Vedno bomo našli opravičilo zakaj se je kakšna “neprijetnost” zgodila. Za nas nikoli ni incident tako zelo neprijeten kot za morebiti drugo vpleteno osebo. Ki je bila sama žrtev napada našega psa ali je bila žrtev njen pes. Kljub temu, da so mi v otroštvu govorili, da je strah od znotraj votel, zunaj ga pa ni, je strah realen. Takšen ali drugačen. Razvije se lahko v fobijo. Zato ponavljam, za svoje pse smo odgovorni mi, njihovi lastniki. Raje preventiva, kot kurativa. Midva z Baloojem nisva izjema. Se razume. Kaj pa če…? Nič kaj pa.

  • Share/Bookmark
Volkove bodo še pobijali. – Odgovor.
YouTube slika preogleda

Odgovor na zapis.

Odgovore sem iskal na različnih koncih. Nekaj sem jih že prejel, nekaj jih še čakam. Izvedel sem naslednje. Pri zadnjem izrednem odstrelu se volkovom ni postavilo v bran nobeno društvo, ne posameznik. Vsaj uradno ne. Na Ministrstvu za okolje in prostor sem govoril s tajnico g. Kastelica, ki je odgovoren za pripravo državne strategije glede volka. Žal je gospod do ponedeljka na dopustu. Odprti so za predloge in pobude. Je pa smiselno, da se posamezniki s svojimi predlogi pridružimo društvom. S tem pridobijo argumenti na “teži”.

  • Share/Bookmark
Volkove bodo še pobijali.

V včerajšnjih Odmevih je tekla debata o ponovnem, že šestem izrednem odstrelu volkov. Z izrednimi odstreli v tem letu, se želijo približati številki 15. pobitih volkov. Z odstrelom se načeloma strinja tudi stroka.

Mati in otroci.

Pričakujem, da se bo pripravila strategija na državni ravni glede volčje populacije in sobivanja s človekom. V strategiji se mora v enaki meri upoštevati tako pravice volkov kot pravice rejcev drobnice. Strinjam se s predstavnikom lovcev, ki je označil trenutni izredni odstrel za nehuman, saj je obdovje, ko imajo volkulje mladiče. Lovec težko opredeli ali je volk, katerega želi ustreliti, samec ali samica. Pri odstrelu samice, ki ima mladiče, bo povzročeno dodatno trpljenje.

Prepričan sem, da rejci drobnice naredijo premalo, da bi zavarovali svoje črede. Gibljejo se po liniji najmanjšega odpora. Najlažje je za vse krivice obtožiti volkove. Na žalost je tako, da volkovi ne morejo povzdigniti glasu sebi v bran.

  • Share/Bookmark
Par volkov bodo ubili.

Pa se je končno zgodilo česar smo se nekateri bali. Uresničil se je črn scenarij, pred katerim sem svaril. Ministrstvo je odobrilo izredni odstrel dveh volkov na Krasu. Ne vem koga s tem slepijo? Nas, sebe ali pa je vse skupaj le spuščanje megle. Nekomu. Problem ni v dveh volkovih. Problem sploh ni v volkovih.

Njuna smrt ne bo nič spremenila. Le mene bo razžalostila.

Lepši je z življenjem v očeh.

<!–[if !vml]–>

  • Share/Bookmark
“Hej človek, tudi ribe trpijo”. Deviantnost družbe.

Prejšnjo nedeljo, 15. julija, sem v Zrcalu tedna izvedel za novo kulinarično zabavo Japoncev1 . Uživanje surovih morskih sadežev jim več ne zadostuje. Zaželeli so si nekaj ekstra. Nekaj posebnega. Živega. Torej so si omislili jesti živo ribo. Pri tem se jedci še kar zabavajo. V nadaljevanju gospod razloži, da spada riba med vretenčarje. Torej ob tem trpi. Hudo trpi. Predstavljaj si ti, ki to bereš, da ti skuhajo nogo, nato pa opazuješ, ko ti jo pomalicajo. Tvoji občutki ob tem? Kaj postajamo ljudje? Izstopajo le deviantni posamezniki in je jedro družbe “zdravo”?

Sem vegetarijanec. Tudi rib ne jem. Vendar ne pridigam mesojedim. To je stvar njihove izbire. Verjamem v vzgojo s pozitivnim vzgledom. Ko sem prebral naslednje članke2, sem se zamislil. Priznam, da jih nisem imel za inteligentna bitja. Niti me niso preveč zanimale. Prišteval sem jih med “hladna” bitja. Tista, ki ne vračajo čustev. Po prebranih člankih sem delno spremenil mojo podobo o njih. Kljub temu, da so ljubke, da so sposobne kompleksnega mišljenja in čustvovanja, jih ne moreš crkljati. :( Tako kot recimo, psa ali mačko.

Večkrat sem že bil razočaran nad družbo. Po ogledu zrcala tedna sem ponovno. Ali sadizem nima meja? Ima košček mesa boljši okus, če hkrati spremljamo smrtno agonijo njegovega lastnika? So ti ljudje že slišali, da “oči govorijo”. Zapomnite si. Oči povedo več kot tisoč besed! Naj se tem ljudem izpolni moja želja -Zob za zob, oko za oko.

  1. dotični prispevek se predvaja v zadnji petini oddaje []
  2. prvi, drugi, tretji []
  • Share/Bookmark
Volkovi – ovce. Volkovi ga vedno nastradajo.

V noči na ponedeljek je krdelo volkov napadlo ovce na planini Hruševici. Katero pot ukrepanja bodo izbrali pristojni organi je bilo za pričakovati. Najlažjo. Najcenejšo. In najbolj krvavo. Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so predlagali odstrel. Čeprav vemo/vedo, da so volkovi le sledili svojemu nagonu. Mi vdiramo v njihov življenski prostor. Vedno znova. Se nihče ne zgane. Saj to je samoumevno. Naj se umaknejo. Ko jim zmanjka poti za umik in če slučajno, na kakršen koli način, posežejo v naš življenjski prostor, so naenkrat zveri, ki jih je potrebno poklati.

Obstajajo kje na svetu primeri dobre prakse, ki nas učijo, da je mogoče sobivanje zveri in človeka? Obstajajo oblike preventive, ki omogočajo, da se lahko drobnica mirno pase, kljub volčjim tropom v bližini? Upam, da prej omenjenega tropa ne čaka enaka usoda, kot reveža na sliki.

Čaka jih takšna usoda.

  • Share/Bookmark